LITERARNO SREČANJE Z MATEJEM KRAJNCEM

nisem se nadejal, da ga bom kdaj bral,
da bom sedel v najini sobi po sedmini.
še prej so se režali, pojedli, kar sem dal,
zdaj pa vse zaudarja po tišini.

(vse zaudarja po tišini, M. Krajnc)

Na naši šoli smo gostili izjemnega ustvarjalca Mateja Krajnca, enega najbolj mnogostranskih sodobnih slovenskih besednih umetnikov. Je pesnik, pisatelj, prevajalec, publicist, poliglot, kantavtor in podpredsednik Društva slovenskih pisateljev – predvsem pa človek, ki svojo ustvarjalnost nosi kot notranjo nujo in življenjski utrip.

Rodil se je s cerebralno paralizo, a je prav iz te okoliščine črpal izjemno notranjo moč. S študijem, pisanjem, glasbo in nepopustljivo disciplino je svojo »drugačnost« preoblikoval v občutljivost za ritem, jezik in zgodbo. Njegova bibliografija je osupljiva: trenutno obsega približno 85 pesniških zbirk, 26 romanov, prevedel je več kot 150 knjig, v sistemu COBISS pa se ob njegovem imenu pojavi kar 1.341 zadetkov.

Dijake je navdušil že na začetku, ko je podelil svoje spomine na prve literarne korake – svojo prvo pesem je napisal pri treh letih. Z veliko mero humorja in topline je pripovedoval tudi anekdote iz šolskih let, med drugim o tem, kako so ga njegove pesmi večkrat »rešile« pred nasilneži. Kot je šaljivo dejal, so tudi najtrši fantje na ulici radi delovali kot poznavalci poezije.

Ko nam je prebral nekaj krajših pesmi iz pesniške zbirke Soproga, kupi mi ciklamo! ter odlomek iz svojega absurdnega romana Rufus, je hitro postalo jasno, kako večplasten je njegov slog. Branje je še dodatno razkrilo avtorjevo duhovito razmišljanje, v katerem humor začini z živim, neolepšanim jezikom in vanj mimogrede vplete tudi kakšno angleško kletvico. Kljub smehu in živahnosti pa se je v njegovih besedilih ves čas tiho oglašala otožnost, ki je najmočneje zazvenela v dveh kantavtorskih pesmih in s svojo iskrenostjo še dodatno presenetila občinstvo.

Sproščeno in hudomušno je pogovor vodil dr. Zoran Pevec, ki je poskrbel za prijetno vzdušje in spontan dialog z gostom. Učna ura je minila, kot bi trenil – kot kratek, rahlo »izštekan« nastop v duhu Boba Dylana in Tomaža Pengova.

Prireditev je v melanholičnem zvoku saksofona z ljudsko Zrejlo je žito zaključil Vito Nick Modic iz 3. d, ki nas je navdušil že z uvodno skladbo Fly Me to the Moon. Na klavirju ga je spremljal profesor in mentor Danijel Berden.

Ob koncu je eden izmed dijakov, Matija iz 4. b, povzel občutke večine: „Bilo je ful fajn.“

Srečanje je bilo 26. marca v šolski knjižnici.